SoultouchMEDIUM

Sem. Tukaj. Sedaj. Hvaležna za danes.  Težke preizkušnje se mi dogajajo, a vedno je vse z razlogom. Četudi se ti sesuje svet.  Darilo, ki ga ob tem prejmemo, je neprecenljivo. Pogled na svet se spremeni. Stvari, ki so bile prej pomembne - postanejo nepomembne, postranske in stvari, ki so bile samoumevne - postanejo 'čudeži'. Hvaležno gledamo na vse te stvari.  Odnosi se poglobijo. Ali razidejo.  In vedno je vse prav. Je tako kot mora bit.  Gre za našo 'pot' rasti, naše unikatno življenje in na nas je kaj bomo 'vzeli iz tega'. Poiščimo tisto dobro.  Osebno slednje rada delim z ljudmi. S tem lahko morebiti komu pomagam, ga vzpodbudim, 'mu dam mislit', se razvije debata, ter si širimo obzorje.  Danes ponoči sem imela 'obisk'. Partnerjev oče, ki ga ni več med nami 20 let (ravno letos), se mi je prvič 'oglasil'.  Takoj sem vedela, da je On.  Zanimiva je bila energija, ki sem jo začutila z zaznavo mravljincev po levi strani. Od glave do pete. A

Teža bremena se prične manifestirati v bolezen, bolečino in te (pri)sili k 'upočasnitviji' , k razmišljanju, k sebi.  Potrebno se je ustaviti, kajti marsikdo 'beži bred seboj', se ne zaveda tega početja ali se slednjega noče zavedati.  Sama sem taka. Bežim pred seboj saj nočem prevzeti tisto kar bi morala, kar mi je dano.  Toliko knjig sem prebrala, vse vem v teoriji, v praksi sicer tudi - a na drugih področjih, tisto kar pa bi morala 'predelati', sprejeti - bežim stran. Nočem in (še) nisem pripravljena. Se pa zavedam. In prvi pokazatelj k spremembam je zavedanje. In priznanje.  Navadno prvo želim vse odgovore, a ne gre vedno tako.  In zato je toliko težje.  Kako se (mi) to odraža?  V ramenih. Nosim breme v sebi, ki se je manifestiralo v bolezen v ramenskem delu. Prvo v eni rami, ter zdaj še v drugi.  Prva se počasi rehabilitira (po 1,5 letu), a še ni v redu, se je pa bolezen preselila še v drugo ramo.  Prišla sem do določenih spoznanj in nekaj sprejela, a očitn

Nihče ne more vplivati na čas - odmerjen kot zemeljsko življenje, a prav vsak ima vpliv kako ga bo (pre)živel.  V svojem zemeljskem življenju imamo lekcije, da se (na)učimo.  Naključij ni.  Vse se dogaja z razlogi in vedno ob pravem času.  Vsak od nas ima (svoje) dušno poslanstvo.  Včasih ga ne vidimo, nočemo videti, zanikamo, zatiramo, zakopljemo vase..., eni celo ne vedo zanj, ker se (še) ne ukvarjajo s seboj in s tem zakaj so 'tu'.  Za slednje je potrebno iti vase, se spoznati, odkrivati,..  Je preprosto, a ne enostavno, ker potrebujemo za slednje pogum.  Sama sem bila med tistimi, ki zanikamo, zakopljemo in celo zid sem postavila.  Vlagala sem vase, torej brala - ogromno knjig o osebni rasti in tako spoznavala sebe, svoje moči kot šibkosti.  A še vedno zanikala svoj dar, ki je prisoten že od otroštva.  Tisti, ki me dobro poznajo, vedo, da 'čutim stvari', da imam 'prebliske' oz neke vrste nekakšna 'videnja' o nekom – v obliki z

Junij 2018;  Izguba družinskega člana, strto srce... 💔 Nepričakovano in nenadno nas je  zapustila naša dušica v kožuščku; psička Nikita. Občutenja, zaznave, videnja o naši pasji 'punčki' zapisujem iz dveh razlogov; z zapisanim (sem) pomagala sebi, ker sem dala bolečino skozi zapis 'ven',  da (morda) še komu, ki je izgubil ali izgublja svojega bližnjega –    zapis nekako pomaga. Namreč, s smrtjo se vse ne konča. V to sem prepričana oz vem. Pred leti sem imela tudi sama obsmrtno izkušnjo in vem kaj sem doživela in občutila, ter videla.  A o tem drugič.  Tokrat o občutenjih ob slovesu naše drage psičke Nikite.                                                                                                                                                       Naši družini so moja občutenja zelo pomagala, pravijo. O vsem,    kar se je dogajalo, smo se pogovarjali, skupaj iskali odgovore, saj so bila nekatera sporočila zame v danem trenutku ner

Ljudje smo neverjetna bitja v svojih razmišljanjih. Imamo to in ono, a mi bi nekaj drugega. Svojega pač ne znamo ceniti. 'Sosednje' je 'slajše', boljše, … morda celo 'lažje'. Ne vidimo truda, ki stoji za tistim. Prav je, da imamo hrepenenje, želje in si 'želimo'. Ob tem pa se je potrebno vprašati 'kje' smo mi sami. S svojim razmišljanjem, kako gledamo na stvari, dogodke in situacije, svet. Namreč, 'to' nas definira kje smo - danes. Na kateri točki svojega samorazvoja. Vsak ima edinstvenega, z namenom in predvsem 'samovzgojnega'. Vse je prav, točno in ob pravem trenutku. Pa če je to kar imamo ali ne. Karkoli. Ne gre za 'zunanje' stvari, temveč (tudi in predvsem) tisto znotraj nas samih. Tisto, kar nas 'osvobaja' – na nek način. Lahko se tega sicer ne zavedamo – takrat so neke t.i. 'želje/pogledi/primerjanja..' skozi ljubosumje, žalost, kar ni ravno dobra energija. Hvaležnost je tista, ki nas popelj