SoultouchMEDIUM

Teža bremena se prične manifestirati v bolezen, bolečino in te (pri)sili k 'upočasnitviji' , k razmišljanju, k sebi.  Potrebno se je ustaviti, kajti marsikdo 'beži bred seboj', se ne zaveda tega početja ali se slednjega noče zavedati.  Sama sem taka. Bežim pred seboj saj nočem prevzeti tisto kar bi morala, kar mi je dano.  Toliko knjig sem prebrala, vse vem v teoriji, v praksi sicer tudi - a na drugih področjih, tisto kar pa bi morala 'predelati', sprejeti - bežim stran. Nočem in (še) nisem pripravljena. Se pa zavedam. In prvi pokazatelj k spremembam je zavedanje. In priznanje.  Navadno prvo želim vse odgovore, a ne gre vedno tako.  In zato je toliko težje.  Kako se (mi) to odraža?  V ramenih. Nosim breme v sebi, ki se je manifestiralo v bolezen v ramenskem delu. Prvo v eni rami, ter zdaj še v drugi.  Prva se počasi rehabilitira (po 1,5 letu), a še ni v redu, se je pa bolezen preselila še v drugo ramo.  Prišla sem do določenih spoznanj in nek...

Ljudje smo neverjetna bitja v svojih razmišljanjih. Imamo to in ono, a mi bi nekaj drugega. Svojega pač ne znamo ceniti. 'Sosednje' je 'slajše', boljše, … morda celo 'lažje'. Ne vidimo truda, ki stoji za tistim. Prav je, da imamo hrepenenje, želje in si 'želimo'. Ob tem pa se je potrebno vprašati 'kje' smo mi sami. S svojim razmišljanjem, kako gledamo na stvari, dogodke in situacije, svet. Namreč, 'to' nas definira kje smo - danes. Na kateri točki svojega samorazvoja. Vsak ima edinstvenega, z namenom in predvsem 'samovzgojnega'. Vse je prav, točno in ob pravem trenutku. Pa če je to kar imamo ali ne. Karkoli. Ne gre za 'zunanje' stvari, temveč (tudi in predvsem) tisto znotraj nas samih. Tisto, kar nas 'osvobaja' – na nek način. Lahko se tega sicer ne zavedamo – takrat so neke t.i. 'želje/pogledi/primerjanja..' skozi ljubosumje, žalost, kar ni ravno dobra energija. Hvaležnost je tista, ki nas popelj...