TEŽINA PREIZKUŠNJE
Sem. Tukaj. Sedaj.
Hvaležna za danes.
Težke preizkušnje se mi dogajajo, a vedno je vse z razlogom. Četudi se ti sesuje svet.
Darilo, ki ga ob tem prejmemo, je neprecenljivo. Pogled na svet se spremeni. Stvari, ki so bile prej pomembne - postanejo nepomembne, postranske in stvari, ki so bile samoumevne - postanejo 'čudeži'. Hvaležno gledamo na vse te stvari.
Odnosi se poglobijo. Ali razidejo.
In vedno je vse prav. Je tako kot mora bit.
Gre za našo 'pot' rasti, naše unikatno življenje in na nas je kaj bomo 'vzeli iz tega'. Poiščimo tisto dobro.
Osebno slednje rada delim z ljudmi. S tem lahko morebiti komu pomagam, ga vzpodbudim, 'mu dam mislit', se razvije debata, ter si širimo obzorje.
Danes ponoči sem imela 'obisk'. Partnerjev oče, ki ga ni več med nami 20 let (ravno letos), se mi je prvič 'oglasil'.
Takoj sem vedela, da je On.
Zanimiva je bila energija, ki sem jo začutila z zaznavo mravljincev po levi strani. Od glave do pete. A glava le po polovici lobanje - mimo oči, nosa in ustnic, ter brade.
Verjetno, ker je umrl zaradi padca in je imel počeno lobanjo. Kako je bil točno poškodovan - ne vem.
Glede na situacijo v kateri se nahajam je prišel, da me 'pomiri', ter spomni tisto kar sicer že vem. Da je vse v redu, a četudi ne bo, bom šla 'domov', da bom ponovno 'videla' ljubljene na 'oni strani'. Da se ponovno snidemo.
In res.
Sama gledam na življenje kot 'učilnico'. Gre za učenje, gradnjo odnosov, relacij, preživet skupen čas, se imamo lepo, tudi ne vedno, vse se izredno hitro/intenzivno dogaja, ter imamo različne situacije.
V življenju pravimo temu 'lekcije'.
Kot starš sem bila vedno pomirjena s tem, ko sem vedela kje in kaj počneta moja otroka - ko sta bila v šoli.
Šola je življenje. In fino je, da smo z življenjem 'pomirjeni'. Pa sem? Sem. Res v dnu duše tako čutim.
Kar me muči je 'slovo'. Od svojih najdražjih. Od svojih najbližjih. To sprejeti - to je najtežje. Kljub celotnemu vedenju.
Še posebno, ker sem mnogokrat 'sanjala' - prav v živo,.. vsi ti občutki poleg, dobesedno sem vse doživela - torej vem kako se to čustveno dotakne vsakega udeleženega, kaj ob tem (po)misli, kakšna srce parajoča bolečina je ob tem.
Iz teh sanj sem mislila, da se poslavlja moj partner,.....a kaj, če sem se v resnici jaz? In zdaj fizično doživljam to možno opcijo, ta scenarij. In to je tisto, kar je težko -- to vedenje.
:
:
Pa vendar. Ne dam se tako zlahka.
Trenutno sem v fazi čakanja. Še 3 tedne, da izvem kaj je. Oz ali je to TO ali ne, morda je kaj drugega. Ne vem. Je le sum. In to čakanje ubija.
Marsikaj se plete po glavi.
Jaz ne bi bila jaz, če si ne bi naredila plan B. Ker se ne predam. Odločena sem, da naredim vse kar je mogoče, da preživim. Možna prognoza je le na papirju, ki vse prenese. Ljudje pa smo močni in marsikaj premagamo. Z dobrimi mislimi, delom na sebi, trdno voljo in delovanjem.
Seveda so tudi ljudje, ki so šibki. S tem ni nič narobe. Vsak se odloča o sebi - v sebi.
Mene je v življenju vodil vedno nek 'višji namen', neko zavedanje, da sem 'fighter'. Verjamem, da je velika moč v mislih in našem odnosu. Kot mislimo --> takšno je naše delovanje.
Kaj narediti, ko se znajdemo v takšnem položaju?
Sama vedno prvo zberem informacije. Preverjene. Prebiram knjige, določim opcije delovanja, obkrožim se z ljudmi, ki me razumejo, ki me poslušajo, ter me ne pomilujejo.
Ta situacija je sicer po eni strani zame edinstvena, nikakor pa ne prva. (Leta 2003 sem bila operirana na srcu - kot 13. na svetu in podpisala sem papirje 'za raziskovalne namene'.)
V kolikor dobim pozitivno diagnozo, se usmerim v delovanje ozdravitve, ter bom o tem pisala. V kolikor se 'rešim' suma na diagnozo, prejmem darilo v tem, da iz situacije vstanem močnejša kot kadarkoli in pričnem pomagati na dušnem nivoju s svojimi zaznavami, ter se odprem dušam, svojemu poslanstvu.
Zdaj pa, odpiram svoje srce, se prepuščam svojemu višjemu jazu, vesolju, Bogu, sprejemam namenjeno, sem hvaležna za prav vsak dan brez bolečin (in z bolečinami), ter prosim Angele, da mi pomagajo ohranjat zdrav razum na tej preizkušnji.
Komentarji
Objavite komentar